Hiša kulture v Pivki, 5. maj 2021 ― Nina Slejko Blom: Ali bo tako za vedno11. – 28. maj 2021Kustosinja razstave: Mojca GrmekNina Slejko Blom je mednarodno uveljavljena vizualna umetnica, ki v svojem delu povezuje osebno in intimno s kritičnim odnosom do sveta umetnosti in njegovih institucij ter različnih drugih struktur moči.Na tokratni razstavi ironično problematizira situacijo zadnjega leta, ko naše vsakdanje življenje krojijo ukrepi za preprečevanje širjenja epidemije nove koronavirusne bolezni, s posebnim poudarkom na posledicah, ki jih imajo na področju umetnosti in kulture. Razstava posredno govori tudi o tem, da so ukrepi (vsaj v Sloveniji) selektivni, nesorazmerni in pogosto nerazumljivi, zato pri ljudeh zbujajo odpor in različne oblike nepokorščine; med temi je gotovo najbolj razširjen pojav »odprtih zadnjih vrat«, ko ponudniki strankam omogočajo omejen dostop do svojih storitev in blaga pri zadnjem vhodu. V skladu s tem obiskovalec, ki si želi ogledati razstavo Nine Slejko Blom, obstane pred zaprtimi vrati v galerijske prostore, vendar se z osebjem galerije lahko dogovori za vstop skozi »zadnja vrata« in si v eni od sob ogleda razstavo v omejenem obsegu; pri tem se izraz omejeni obseg nanaša na prvotni koncept razstave, ki ga je umetnica pripravila pred letom dni, ob povabilu galerije, ko je bila situacija povsem drugačna. Na razstavi v omejenem obsegu umetnica predstavlja svojo celotno knjižno produkcijo – umetniške zine in knjige – v prijetnem in udobnem ambientu, ki spominja na dnevno sobo, skratka, v okolju, ki je v zadnjem letu postalo vsakomur od nas naravni habitat.Razstava kot zaokrožena postavitev torej na splošno govori o neznosnosti celotne situacije, v kateri smo ujeti zadnje leto, še posebej pa o vplivu, ki ga ima ta situacija na delovanje umetniškega sistema; o dilemah okrog zaprtja muzejev in galerij, o (ne)smiselnosti razstav brez otvoritev in obiskovalcev, o (ne)možnosti umetniške produkcije v dnevni sobi, o omejenem dostopu do materialov itd., s tem pa tudi o splošnem sta

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 5. maj 2021 ― Spremenjeni pogoji produkcije v zadnjem letu so pretresli načine snovanja razstav, zato se zdi smiselno, da se fokus s spektakla odprtja prestavi na razstavo kot organizem, polje povezav, ki ga poganjajo odnosi med posamezniki, vključenimi v proces. Prav na ta način delujejo umetnice, ki predstavljajo svoje delo na razstavi This situation has developed over a long time. Njihovo raziskovanje medija razstave kot ustaljenega načina dajanja v vidno – točke udejanjanja razmerij moči med ključnimi akterji umetnostnega sistema, pa je v času poplave spletnih kulturnih vsebin še toliko bolj vredno premisleka in pozornosti. Vprašanja praks produkcije in institucionalizacije umetnosti, ki smo jih z umetnicami Pio Louwerens, Adrijano Gvozdenović in Nino Goropečnik raziskovale v procesu snovanja razstave, so tako dobila nove razsežnosti, saj so se pogoji za delo in načini vzpostavljanja vidnosti fundamentalno spremenili. Prakse sodelujočih umetnic so v prvi vrsti performativne in raziskovalne, problematizirajo svoj odnos do dokumentacije in raziskujejo potenciale dogodkovnosti. Ta pa ima trenutno spremenjene parametre in časovnost − namesto fizične prisotnosti in ustvarjanja začasnih kolektivih prostorov daje prednost novim načinom pozornosti in aktivacije gledalca. Z razstavo poskušamo odpirati prostor za premislek konvencij postavljanja razstav in pogojev, na katere pri tem pristajamo. Da v polju vidnega sploh lahko izjavljamo, moramo posnemati že obstoječe strategije, jih apropriirati, ne navkljub, ampak zaradi silnic v polju umetnosti. Ko uporabljamo in delamo s tem, kar nam je že na voljo v instituciji, reapropriiramo okvir razstave in razmišljamo o načinih naseljevanja prostora, da bi tako morda ustvarile pogoje za drugačne pristope k ustvarjanju območij vidnosti. Poleg dejanskega prostora umetnice nagovarjajo predvsem diskurzivno raven – kontekst Galerije Škuc, v katerega vstopajo in ga nagovarjajo. Za to uporabijo orodja, kot so izhajanje iz ostankov prejšnje razstave, u